Ležalniki so lahko prekrasno darilo
Nisem mogla verjeti, ko sem vstopila v restavracijo, da me je na sredini restavracije čakal ležalnik. Kako je prišlo do tega?
Ker sem se upokojila, sem se odločila, da povabim sodelavce na eno dobro večerjo. Sedaj vem, da so lahko ležalniki prekrasno darilo in da lahko z njimi nasmejiš upokojenca. Tako so mi sodelavci kupili ležalnik, ker sedaj bom lahko doma uživala na ležalniku. Res sem se nasmejala in jim rekla, da so ležalniki res lahko idealno darilo za upokojenca.

Ko smo pojedli večerjo, se je eden od sodelavcev oglasil, da je čas za ležalnik. Tako so mi ga pripeljali v restavracijo in morala sem se uležti nanj. Seveda je nastalo polno slik. In še danes jih rada pogledam. Lahko rečem, da so se kasneje za upokojence ležalniki kar pogosto prodajali in bili darilo. Tako so pri meni dobili idejo še za več praznovanj in tako razveseljevali upokojence. Ko pride čas upokojitve, takrat človek res ne ve, kaj ga točno čaka, le ve, da bo imel več časa, kot pa ga je imel do sedaj. A hitro se to lahko obrne, če zjutraj predolgo spimo in če nam ležalniki pridejo prav za popoldanski počitek, ki ga prej nismo imeli. Tako potem nastane stavek, da upokojenci nimajo časa. Seveda ga nimajo če predolgo spijo in imajo popoldanski počitek.
Ležalniki na terasi ali travniku so najlepša stvar, ki nam omogoča čas zase in za počitek. Dobro bi bilo, da si ga privoščimo že prej, predenj prestopimo prag upokojenca, kajti tudi mlajši potrebujemo čas zase in za svoje telo. Tako naj bodo ležalniki vse pogostejše darilo, da se bomo zavedali, da počitek ni nič slabega, le kratek mora biti. Tako bomo bolj produktivni in bolj zadovoljni. Naj bodo ležalniki pri vsaki hiši in vsakem balkonu, da se človek lahko sprosti in spočije, ko je to potrebno. …






Tako sem se morala pogovoriti z njim, da na toliko dejavnosti ne more hoditi, ker jih je preveč in ker se urniki prekrivajo med seboj. Tako se je odločil za igranje kitare in treniranje košarke. Te dve dejavnosti sedaj počne že tretje leto in prav nikoli ni rekel, da se mu ne da več hoditi. Imam pa prijateljico, ki mi pove, da njen sin vsako leto nas določeno dejavnostjo obupa in da je že čisto razočarana nad njim. Sama tega nisem videla tako, tako sem ji tudi povedala, da se mogoče išče in ko bo našel pravo dejavnost, bo v njej užival. Bila mi je hvaležna za vse te besede, ker je videla, da bi to lahko bilo res. Njen sin je res živahen in tako si neprestano izmišljuje nove in nove igre, tudi ko se igra z mojim sinom. 
