Dejstvo je, da sem se nosečnosti malce bala, predvsem zato, ker nisem vedela, kaj pričakovati. Nisem vedela, česa vse ne bom smela delati, jesti ali piti, in upala sem, da bom imela dovolj mineralov in vitaminov v svojem telesu, iz katerih bo lahko otrok črpal zase.
Ko sem imela prvi pregled, sem izvedela prve informacije in tako je nosečnost postala nekaj, česar sem se veselila. Izvedela sem, da sem dovolj zdrava in da imam vsega popolnoma dovolj, ter da otročiček prav uživa v mojem trebuščku. Postala sem mirna in začela sem uživati. Vsi pregledi so bili zelo lepi in zelo sem se jih veselila, saj sem vedela, da bom videla svojega otročička. Nosečnost sva s partnerjem razglasila kmalu po drugem pregledu in vsi so to sprejeli res zelo lepo.
Nosečnost me je veliko naučila: predvsem o tem, kako poskrbeti za otroka, kljub temu, da ga še ni bilo na svetu, in kako poskrbeti za moje telo, da bo to ustrezalo otroku.
Proti koncu nosečnosti, moram priznati, je postalo malce težje. Začel me je boleti hrbet, otekale so mi noge, kilogrami so šli zelo hitro gor in premikanje je postalo težko. Proti koncu sem se že veselila, da se konča in da končno spoznam svojega otroka. Nekako sem imela občutek, da bom rodila prej, ampak sem se seveda pustila presenetiti. Še preden sem šla na porodniško, sem oprala vsa oblačila in prekuhala vse stvari, kot so flaške, dude in podobno. Bila sem pripravljena, saj nisem vedela, kdaj se bo zgodilo. Pripravila sem tudi voziček in stolček za v avto. Morala sem pripraviti tudi torbo za v porodnišnico. Vse to mi je uspelo pripraviti kar hitro in tako sem bila tudi jaz bolj mirna. Nosečnost je bila res nekaj posebnega in definitivno bi jo še kdaj ponovila.